Med letoma 1972 in 2006 je v ZDA prišlo do dramatičnega upada številčnosti prosto živečih medonosnih čebel, tako da so dandanes skoraj popolnoma izumrle. Hkrati je prišlo do pomembnega, čeprav nekoliko bolj postopnega upada v številu čebelarskih kolonij. Ta upad je posledica vseh mogočih vplivov, kot so urbanizacija, sistematična uporaba pesticidov, čebelje pršice in varoje ter upadanje dejavnosti čebelarjev in njih števila. Vendar pa je konec leta 2006 in v začetku leta 2007 izčrpanost dosegla tak obseg, da se je je prijelo ime sindrom propadanja čebeljih družin.
Po več letih raziskav in skrbi je skupina znanstvenikov pod vodstvom Jerryja Bromshenka objavila oktobra 2010 članek, v katerem navaja, da so v vsaki od mrtvih kolonij naleteli na nov virus na osnovi DNK, t. i. nevretenčarski mavričasti virus – invertebrate iridescent virus ali IIV6 -, in pa glivo Nosema ceranae. V raziskavi so ugotovili, da od obeh faktorjev nobeden sam po sebi ni bil smrten, njuna kombinacija, to je virus skupaj z Nosema ceranae, pa je pomenila smrt v 100 % primerov. Po Bromshenku ni jasno, ali je vzrok v enem od faktorjev, ki čebele do take mere oslabi, da jih drugi faktor potem pokonča, ali pa gre za medsebojno ojačanje uničevalne sposobnosti obeh vplivov. “Gre za kofaktorja, več ta trenutek ne moremo reči. V vseh teh kolonijah, ki jih je pobralo, sta prisotna oba.” preiskave pojava so spremljale velike skrbi glede narave in obsega izgub. Leta 2009 so nekatera poročila iz ZDA navajala, da tretjina čebeljih kolonij zime ni preživela, Znano je pri tem pa, da zima običajno pobere okoli 25 %. Konec maja 2012 je švicarska vlada javila, da polovica čebelje populacije zime ni preživela. Kot glavni vzrok za upad se je navajalo varozo.
